Predlog za izdelavo
Slovarja sodobnega slovenskega jezika
7
U
VOD
V slovenski jezikovni skupnosti, tako laični kot strokovni, že od 90. let dalje obstaja kontinuirana in
eksplicitna potreba po jezikovnih priročnikih, ki bi odražali sodobno stanje jezika tako glede upoštevanja
jezikovnih sprememb kot sodobnih leksikografskih metod pri njihovi izdelavi. V zadnjem času se je temu
pridružila še zahteva po njihovi prosti dostopnosti in digitalizirani obliki.
1
Za področje slovarskih opisov, na katere se osredotočamo v konkretnem predlogu, je bil leta 2009 pod
okriljem SAZU in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU organiziran Strokovni posvet o
novem slovarju slovenskega jezika (2009), ki pa je bil kljub podpori Ministrstva za kulturo RS zaprte
narave. Na posvetu so sodelovali povabljeni predstavniki slovenskih akademskih ustanov, pretežno
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ter gostji z Inštituta
za hrvatski jezik in jezikoslovje ter Jezikoslovnega oddelka Inštituta za slovaški jezik. V celoti je izostala
jezikovnotehnološka skupnost in evropska slovarska praksa zadnjih dvajsetih let. Na posvetu so bili med
drugim izpostavljeni sklepi, da naj bi novi enojezični razlagalni slovar temeljil na izročilu Slovarja
slovenskega knjižnega jezika (npr. prevzetje terminološke gradivske osnove; vztrajanje pri opisovanju
jezika na podlagi njegovih teoretičnih jezikovnosistemskih lastnosti), zasnovan pa bi bil primarno v
knjižni obliki (Strokovni posvet 2009: 12, Snoj 2012: 96). Čas izdelave slovarja je bil predviden na podlagi
izkušenj pri izdelavi SSKJ, in sicer: 1 leto za kadrovske, tehnološke, gradivske in konceptualne priprave in
6 let za izdelavo slovarja v obsegu 80.000 gesel, pri katerem bi sodelovalo 10 avtorjev s polno delovno
obveznostjo (Strokovni posvet 2009: 20). V času od posveta pa do danes koncept novega slovarja ni bil
javno predstavljen, če izvzamemo prispevek na Škrabčevih dnevih (Snoj 2012), iz posameznih odzivov ob
izidu Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika (Bizjak Končar idr. 2013) pa je mogoče razbrati, da se
novi slovar kot nadaljevalec vloge SSKJ kot osrednjega slovarskega jezikovnega dela premika v smer
digitalnega okolja.
V novem Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2012─2016
2
je poudarjeno, da je »od časa
sprejema pretekle resolucije o nacionalnem programu jezikovne politike prepoznavna sprememba na
področju jezikovne infrastrukture predvsem pospešena digitalizacija in razvoj informacijskih in
komunikacijskih tehnologij. Ta dva procesa postavljata okvir za nadaljnji razvoj infrastrukture, ki bo glede
na svetovne in evropske trende ter hitrost sprememb predvsem digitalna, spletna in mobilna.« O
obstoječem slovarju (in slovnici) resolucija pravi: »Druga pomanjkljivost obeh temeljnih del je, da sta bili
napisani za prikaz v knjižni obliki in da je le temeljni slovar prešel v digitalno okolje, kateremu zaradi
prvotne knjižne zasnove ni prilagojen v polni meri.«
Stanje v leksikografiji kot tudi njen nadaljnji razvoj in pogled na slovarsko informacijo v smislu zgornjih
navedb določajo spremembe, ki so se v zadnjih 25 letih, predvsem pa v zadnjih nekaj letih, zgodile na
področju digitalnih medijev. V ospredju je
uporabnik
, ki je vešč digitalnih medijev in zna izrabljati njihove
prednosti, s tem pa posredno odloča tudi o vrsti, obliki in načinu predstavitve slovarskih in drugih
1
Pregled recenzij je na voljo na spletni strani Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša
2
Spletna stran na Ministrstvu za kulturo
