1. Čigav je ta predlog? Ali za njim stoji katera od ustanov?
________________________________________
1. Čigav je ta predlog? Ali za njim stoji katera od ustanov? |
Na vrh |
Predlog smo izdelali trije jezikoslovci in je institucionalno neodvisen, kar pomeni, da ni last nobene institucije. Ravno nasprotno, kdor koli lahko našo idejo vzame in jo uresniči. Seveda pa je treba poudariti, da so finančni izračuni narejeni ob predpostavki take organizacijske in kadrovske zasedbe, ki bi vključevala usposobljene in izkušene leksikografe ter jezikoslovce. Predlog v institucionalno-organizacijskem in finančnem smislu predpostavlja, da bi izdelava potekala v skladu z evropskimi praksami: sodobni slovarski priročnik za nizozemski jezik ali veliki spletni slovar poljskega jezika se izdelujeta z državno podporo, pri njuni izdelavi pa sodeluje več za to pristojnih ustanov.
2. V predlogu je predvidena uporaba crowdsourcinga oz. izraba moči množic. Bo torej slovarska gesla lahko izdeloval kdorkoli? |
Na vrh |
Sodelovanje javnosti je predvideno v določeni fazi izdelave slovarja (oranžna faza), ko se čistijo avtomatsko pridobljeni podatki, tako da je vloga moči množic bolj podpora leksikografom pri nalogah, ki ne zahtevajo veliko jezikoslovnega znanja. Te naloge zajemajo denimo ocenjevanje avtomatično pridobljenih slovarskih zgledov, kjer so neleksikografi oz. uporabniki v nekem smislu še boljši ocenjevalci zgledov, saj na koncu tudi sami pri rabi slovarja presojajo o njihovi uporabnosti. Sicer pa bodo končna slovarska gesla izdelali usposobljeni leksikografi in jezikoslovci, specializirani za določena področja, npr. fonetiki, etimologi, frazeologi, terminologi itd. Delitev dela med preproste naloge in zahtevne leksikografske naloge je namenjena predvsem temu, da se proces izdelave racionalizira in da torej usposobljeni leksikografi ne izgubljajo dragocenega časa za relativno trivialna dela.
3. Na inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša prav tako pripravljajo nov slovar slovenskega jezika. Ali res potrebujemo v Sloveniji dva temeljna slovarja? In če, kdo bo to plačal? Davkoplačevalci? |
Na vrh |
Menimo, da dveh slovarjev ne potrebujemo. Naš predlog predvideva, da je iz končne skupne slovarske baze mogoče kadarkoli izločiti različne tipe slovarskih podatkov, med drugim tudi “klasični” tiskani slovar, kot ga poznamo zdaj v obliki SSKJ in Slovarja novejšega besedja. Pri predlogu gre torej predvsem za razmislek, kako v najkrajšem možnem času, čim bolj racionalno in s čim boljšim končnim rezultatom narediti to, kar predvidevamo, da jezikovni uporabniki potrebujejo v zvezi s podatki o slovenskem jeziku. Poleg izdelave samega slovarja bo vzpostavljen sistem oz. platforma, v okviru katere bo mogoče sprotno in stalno prepoznavati nove besede in pomene ter jih dodajati v slovar, ki se bo torej nenehno dopolnjeval in nadgrajeval. V tem smislu ne gre za vprašanje “en ali dva slovarja”, temveč za vprašanje “klasični knjižni slovar ali sodobna dinamična slovarska baza”, iz katere pa je vedno mogoče izločiti ustrezne podatke in jih natisniti kot knjižni slovar. Izdelovati oboje hkrati vsekakor nima smisla.
4. Kako lahko trije posamezniki, četudi jezikoslovci, izdelajo predlog tako pomembnega nacionalnega dela, kot je slovar slovenskega jezika, mimo Inštituta za slovenski jezik in SAZU, ki sta do sedaj je skrbela za slovarske priročnike in izdelavo pravopisov? |
Na vrh |
Avtorji predloga so uveljavljeni jezikoslovci, ki se že leta aktivno ukvarjajo z leksikografijo, korpusnim jezikoslovjem in jezikovnimi tehnologijami. Vsi imajo odmevne znanstvene rezultate in objave v domači in tuji jezikoslovni literaturi in so soorganizatorji več mednarodnih konferenc, ki pokrivajo dogajanje na področju sodobne leksikografije. Ideja, ki so jo predstavili v konkretnem predlogu, pa v temelju izhaja iz rezultatov projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku, kjer so sodelovali raziskovalci z Univerze v Ljubljani (predvsem Fakultete za družbene vede), Instituta Jožef Stefan, Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, podjetja Amebis in Trojine, zavoda za uporabno slovenistiko. Projekt je bil financiran s strani Evropskih socialnih skladov in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Lahko torej rečemo, da so avtorji predloga resda posamezniki, ki pa so kompetentni za področje leksikografije, predlog pa temelji na delu, ki sta ga v zadnjih petih letih financirali Evropska unija in država Slovenija z namenom dvigniti pismenost v slovenskem jeziku. Ideja v izhodišču združuje vedenje različnih strokovnjakov z različnih akademskih in javnih ustanov.
5. Zakaj je potrebno opisati celotno besedišče na novo? Ali niso besede, kot so npr. delavec in mati že dovolj dobro opisane v Slovarju slovenskega knjižnega jezika? |
Na vrh |
SSKJ pokriva opis jezika, ki je bil živ v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in je v tem smislu nenadomestljiv in legitimen pričevalec svojega časa, vendar pa ima kot tak lahko le vlogo zgodovinskega slovarja.
Če pa želi uporabnik izvedeti, kako se v spremenjenih družbenih in političnih okoliščinah v slovenščini razume in uporablja beseda delavec in v katerih kontekstih sodobne jezikovne produkcije lahko srečamo besedo mati, potrebujemo nov jezikovni opis. In sicer opis, ki temelji na sodobnih besedilih, torej tistih, ki so jih slovenski avtorji tvorili od 90. let dalje, v različnih žanrih in jezikovnih položajih in besedilnih tipih. Ne gre torej samo za nove besede in pomene, ampak za drugačno dojemanje sveta, ki nas obdaja.
Zelo pomemben dejavnik pri tem je sodobna leksikografska metodologija, ki izkorišča sodobne tehnologije: sprotno posodabljanje korpusov, avtomatsko pridobivanje podatkov, statistični izračuni besedne povezovalnosti, detektiranje aktualnega besedišča, detektiranje novih pomenov, besedilnih tipov in žanrov – vse to v 60. letih ni bilo mogoče, danes je. Tehnološki napredek ne pomeni samo tehničnih izboljšav, ampak vpliva tudi na vsebino: določeni podatki o jeziku v preteklosti niso bili na voljo, danes so – to velja za celotno besedišče, ne samo za nove besede in pomene.
6. Predlagani slovar se zdi zelo uporabniško naravnan in lahko se vprašamo, ali je posledično manj znanstven (in mogoče zato tudi manj verodostojen)? |
Na vrh |
Na posvetu o novem slovarju slovenskega jezika, ki so ga organizirali na ZRC SAZU leta 2008, so med drugim razpravljali tudi o pomanjkljivostih SSKJ, ki so jih kritiki omenjali v letih po izidu. Med drugim je bilo rečeno, da “SSKJ-ju kritika očita premajhno sistemskost razlag, njihovo nestrnjenost, okornost, abstraktnost in pomenske nepravilnosti, zavrača pomensko prazne hierarhične razlage (barok je slog med renesanso in klasicizmom), nesprejemljiva je tudi sklicevalna razlaga glagolniških iztočnic, feminativov in nekaterih pridevnikov”. Kot izhodišče za novi slovar pa je bilo omenjeno tudi to, da so “naslovniki SSKJ-ja vsi uporabniki slovenskega jezika, pa tudi domači in tuji strokovnjaki, zato naj bi bil čim laže razumljiv, obenem pa strokovno na ravni sodobnega jezikoslovja in slovaropisja”.
Tudi izdelovalci SSKJ so torej že ugotovili, da mora biti bodoči slovar “čim lažje razumljiv”, pri čemer pa je nujno poskrbeti za konsistentnost obravnave in zanesljivost vseh slovarskih informacij, kar nazadnje tudi zagotovi znanstvenost slovarja. V tem smislu znanstvenost ni v nasprotju z uporabniško prijaznostjo, ravno nasprotno. S študijami, ki so bile izvedene v času od izida SSKJ do danes, je mogoče objektivno ugotoviti, katera sredstva, ki jih uporablja slovar (razlage, oznake itd.), so uporabnikom razumljiva in na podlagi tega oblikovati uporabniško prijazen in konsistenten slovar, kar je bilo v predlogu tudi upoštevano. Vključitev relevantnih znanstvenih dognanj o slovenskem jeziku iz zadnjih desetletij pa je pri takem delu samo po sebi umevna.
7. V prispevku v reviji Pogledi piše, da “se bodo gesla posodabljala samodejno”. Ali to pomeni, da bo računalnik kar sam izbiral nove besede (ali pomene) in jih dodajal v slovar? |
Na vrh |
Nikakor ne. Novinarji pač sami izbirajo poudarke, ki naj bi bili čim bolj provokativni, da pritegnejo bralce. V besedilu prispevka, ki smo ga dobili na vpogled, je opisan dejanski proces: “posodabljanje bo samodejno – če bo računalniški program, ki bo prečesaval besedila v besedilnem korpusu, zaznal kakšen nov izraz (ali pomen), bo nanj opozoril leksikografe, ki ga bodo slovarsko obdelali”. Odločitev o vključitvi novih besed in pomenov v slovar je torej vedno leksikografova. Računalnik pomaga samo pri zaznavanju sprememb, kar je bila v tradicionalni leksikografiji izjemno zahtevna naloga – med drugim so tudi zato slovarji nastajali tako dolgo. Vtis, da v predlogu prepuščamo računalnikom vse odločitve, je popolnoma napačen – računalnik je leksikografom samo pripomoček pri nalogah, kjer s pomočjo statistične analize velikih količin besedil lahko opravi delo veliko hitreje in bolj zanesljivo. V preteklosti so se leksikografi v veliki meri opirali na lastno jezikovno intuicijo, za katero pa se je v sodobni leksikografiji popolnoma jasno pokazalo, da je nezanesljivo orodje pri presoji jezikovnih podatkov.
8. Ali res obstaja razlika med temeljnimi razlagalnimi in aplikativnimi slovarji, pri čemer prvi nastajajo dolga leta, drugi pa so vezani na komercialne založbe in izhajajo bolj pogosto? |
Na vrh |
Navedena dihotomija je v leksikografski literaturi nepoznana – predvsem pa kategorija “aplikativni slovarji”, ki je ni najti nikjer. Verjetno je mišljena razlika med historičnimi in splošnimi slovarji ali po nekoliko drugačni razvrstitvi – diahronimi in sinhronimi slovarji. “Temeljni slovarji” so lahko historični slovarji, ki opisujejo besedišče nekega jezika v razvoju od začetkov pisne tradicije do sedanjosti in so usmerjeni predvsem v zgodovinski jezikovni opis – pomeni besed so navadno razvrščeni glede na historični razvoj in podobno. Druga vrsta “temeljnih” slovarjev pa so splošni slovarji, ki so bolj namenjeni vsakdanji rabi in se osredotočajo predvsem na sodobni jezik, kar pomeni, da je tudi njihova notranja organizacija drugačna – najprej so navedeni najpogostejši pomeni itd.
Slovenščina historičnega slovarja pravzaprav nima, ker so se že avtorji SSKJ odločili, da je splošni slovar bolj potreben – do izida tega slovarja namreč slovenščina pravega enojezičnega, torej razlagalnega slovarskega opisa sploh ni imela. Če bi želeli dobiti historični slovar, bi bilo vanj treba torej vključiti celoten razvoj jezika od 16. stoletja naprej, česar pa ne vsebuje niti SSKJ niti ni predvidena izdelava takega slovarja v prihodnosti (že nekaj časa pa se izdeluje specializirani slovar protestantskih piscev, ki bo opisal samo slovenščino 16. stoletja).
Pomembno je poudariti, da so splošni slovarji (in njihove skrajšane verzije) vedno narejeni neodvisno od historičnih slovarjev (in njihovih skrajšanih verzij). Prvi torej niso neke vrste “praktične” izvedenke drugih, ampak so oboji izdelani s svojim specifičnim namenom. Pri francoščini tako obstaja historični slovar Dictionnaire de l’Académie française, med splošnimi slovarji pa denimo par – obsežni Grand Robert in skrajšani Petit Robert. Pri angleščini za temeljni historični slovar velja Oxford English Dictionary, njegova skrajšana verzija je Shorter Oxford Dictionary, kot splošni slovar pa isti založnik ponuja Oxford Dictionary of English, ki s prvima dvema nima nobene zveze. Podobno je z Dudnovim parom Das große Wörterbuch der deutschen Sprache in Der kleine Duden pri nemščini, ki sta splošna slovarja. Kot vidimo, te vrste slovarji nastajajo tako na akademijah (tipično pri manjših jezikih) kot na založbah (pri večjih jezikih).
Poleg tega je treba poudariti, da dihotomija “historični/splošni slovar” izhaja iz sveta in tradicije tiska in knjige, ki pa se v digitalni dobi v temelju spreminja. Podatkovne baze omogočajo upoštevanje in prikaz veliko večje količine podatkov, med sabo pa jih je mogoče tudi povezovati. Tipičen primer kombinacije historičnih in splošnih slovarjev ter drugih podatkovnih baz je denimo nemški Digitales Wörterbuch der Deutschen Sprache. Takšen pristop vsebuje tudi naš Predlog, navsezadnje pa podobno prakso spodbuja tudi Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (2014-2018), ki je trenutno v zaključni fazi potrjevanja.
9. Ali je mišljeno, da v slovarju sodobnega slovenskega jezika ne bo podatkov o besedah in pomenih, ki jih ni več v sodobnem jeziku? Torej ne bo mogoče več izvedeti nič o besedah, ki so jih uporabljali slovenski pisatelji na začetku 20. stoletja? |
Na vrh |
V slovarju sodobnega slovenskega jezika bo slovenščina predstavljena s stališča živega realnega jezika, kakšnega beležimo od 1991 do leta, v katerem bi bil projekt zaključen. Letnica je izbrana zaradi menjave družbenega sistema, zaradi katere je takrat iz vsakdanje rabe izginil (in hkrati tudi nastal) marsikateri koncept in z njim povezana beseda, besedna zveza ali besedni pomen.
Opis slovenščine, kot smo jo uporabljali do leta 1991 in predvsem kot so jo pisali slovenski pisatelji 20. stoletja, je že vsebovan v SSKJ (istega leta je izšla tudi zadnja knjiga tega slovarja T-Ž) in vsekakor bi bilo v novi slovar smiselno vključiti tudi podatke iz SSKJ o starejših pomenih, če bi lastniki avtorskih pravic to dovolili. Ker pa je SSKJ tako ali tako prosto dostopen na spletu, je kot vir slovarskih podatkov za omenjeno obdobje možno na slovarskem portalu vzpostaviti povezavo tudi na njegovo vsebino, kar omenjamo tudi v samem predlogu. Tak pristop so uporabili tudi v nemškem Digitales Wörterbuch der Deutschen Sprache.
Ker predvidevamo, da bo zaradi prihajajoče vsesplošne digitalizacije kulturne dediščine, ki vključuje tudi knjižno produkcijo, kmalu na voljo tudi korpus besedil, objavljenih vse od 19. stoletja do 1991, si je kot razširitev izhodiščnega predloga slovarja sodobnega slovenskega jezika mogoče zamisliti tudi primerljivo slovarsko analizo teh besedil in vključitev podatkov o starejši slovenščini, ki v SSKJ niso zajeti.